Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

Na zadnje druženje s hojo v letu 2016 smo se odpravili v neznano, a ko smo v Solkanu zapeljali čez most proti Brdom, je pot postajala vedno manj neznana in končno znana, ko smo krenili na Sabotin. Peljali smo se mimo dveh piramid, spominov prve svetovne vojne. Ob poti smo parkirali avtomobile in se peš odpravili po italijanskem pobočju proti Sabotinskemu grebenu. 

Pot ni zahtevna, a Željko je neizprosen, in treba je bilo razmigati telo v izogib poškodbam, med hojo pa smo lahko razgibavali tudi jezike. Ustavili smo se na 535 m visokem vrhu Sabotinskega grebena – Sv. Valentinu.

Že med potjo, še bolj pa na vrhu, smo bili deležni čudovitih razgledov v dolino, na Novo Gorico, Gorico, Sočo in ob njej ležečih slovenskih vasi - Podgoro, Pevmo...

 Na vrhu so obnovljene ruševine cerkvenega kompleksa.Tu je bila v 14.stoletju zgrajena romarska cerkev, v gotskem slogu, bogoslužje so opravljali do konca 18.stoletja. Kompleks je danes delno na italijanski, delno na slovenski strani, strokovnjaki z obeh strani pričenjajo z urejanjem arheološkega parka Svetega Valentina. Oltarna miza služi ponovno cerkvenim obredom in mnogim obiskovalcem za razgledno točko.

Po kratkem postanku in krepčilnem napitku smo se razdelili v dve skupini. Prva je zakorakala v hrib, med mejne kamne, ki določajo mejo med Italijo in Slovenijo, in se po grebenu povzpela do vrha.

Severovzhodno pobočje se strmo spušča v dolino Soče, pogled pa se nam je ustavil tudi na Sveti Gori, visoko na drugem bregu Soče.

Druga skupina se je vrnila po dohodni poti, ponovno smo se srečali pri planinskem domu in bivši karavli. Tudi tu se nam je ponujal prelep razgled v dolino, na Brda in Furlanijo. Svojega podviga smo se veselili ob dobri hrani in pijači in v skupinsko fotografiranje pritegnili tudi tri samotne pohodnike.

Prišel pa je tudi čas slovesa in čas želja za vse dobro v novem letu. Srečno!

Po zapisu Darinke Albreht

Fotografije Norma Bizjak