Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

20. januar – prvo druženje s hojo ob sredah v letu 2016

V Mirnu se nas je zbralo 30. Tu smo pričeli z našim pohodom ob reki Vipavi, ki je dolga 49 km, 44 km teče po Sloveniji in se ob naselju Sovodnje v Italiji izliva Sočo.

       
Hodili smo ob reki po kmetijskem zemljišču, kjer so bili včasih veliki nasadi hrušk, ki so se razvili po 2. svetovni vojni. V nasadu hrušk smo prečkali plavi most čez reko Vipavo in prispeli do zaselka Grabec, kjer so odkrili sedem grobov iz 6. stol., in v njih našli dve srebrni fibuli, srebrne sponke, steklene jagode, poldrag kamen in razne železne predmete, kar dokazuje, da so tu živeli v srednjem veku Vzhodni Goti. Prečkali smo državno mejo z Italijo ter prispeli v vas Rupa na italijanski strani. V vas Rupa so hodili mirenski pevci k mašni daritvi pet ter s seboj na lesenem vozičku vozili še harmonij, ker ga v rupenski cerkvi ni bilo. Znan je Praznik frtalije v Rupi. Ko smo se podkrepili s čajem in žganico, ki smo jo imeli s seboj, so nekateri zaplesali kolo. Sprehodili smo se po vasi, zopet prečkali državno mejo in na drugem bregu Vipave pot nadaljevali proti športnemu parku Grive, kjer smo izvedeli marsikaj zanimivega. Med drugim tudi, da je Miren obiskal Leonardo da Vinci, ki je za obrambo pred Turki osnoval več vodnih zapor za zalitje Vipavske doline. Eden takih je bil jez v Mirnu. Tudi Primož Trubar se je tu pomudil. Brata Josip in Edvard Rusjan sta imela letalsko delavnico v Mirnu in tu snovala svoje prvo letalo Eda.

     
Pot smo nadaljevali do pokopališča, ki je svetovni fenomen, saj so ga po 2. svetovni vojni zavezniki z mejo razdelili na dva dela. Pokopališče in muzej Spomini sta vredni ogleda. Na krožišču stoji spomenik posvečen Edvardu Rusjanu. Po ogledih smo si privoščili zakusko, se malo poveselili, zapeli našo himno in se polni lepih vtisov odpravili domov.
Po zapisu Hilarije Logar, ki je vodila druženje s hojo.