Po strmi cesti, nad prepadi, skozi predore, vsekane v skalnato pobočje, smo se iz Ajdovščine in skozi Lokavec pripeljali na Goro do naselja Predmeja (Dol) in se po nekaj kilometrih ustavili na Otlici.
Po planoti, imenovani Gora, vodi 14 km dolga cesta od Predmeje do Cola, skoraj vzporedno z njo, po robu planote pa nekoliko daljša, zelo razgledna peš pot. Z nje so v mrzlih zasneženih zimah Gorjani željno pogledovali na Vipavsko dolino ─ Deželo, kot so jo imenovali, polno sonca in zeleno že zgodaj spomladi.
Otroci, še najbolj tisti iz številnih družin, so morali v svet s trebuhom za kruhom.
Prvo nedeljo v septembru, na angelsko nedeljo, so prihajali na Goro iz vseh krajev Slovenije in od drugod. Tako je tudi še danes.
Spomenik Materi Gorjanki simbolizira ljubezen in navezanost na to pokrajino z njenimi ljudmi in kulturo. Malo je na svetu krajev, kjer bi postavili spomenik Materi in Učitelju, to je Čibeju.
Kultura se razkriva v opazni skrbi za domove in naravo. Duhovna kultura pa je našla svoje mesto v delih pisateljev Danila Lokarja in Narteja Velikonja ter pesnika Franca Černigoja. Elvica Velikonja z učenci OŠ Otlica raziskuje rastline in o njih objavlja knjige.
Kdo jo je izvrtal v živo skalo? Odgovor najdete v povedkah. Zgodbe iz davnine pa tudi iz polpreteklega časa je zbral in zapisal pesnik-pisatelj Franc Černigoj. Izšle so v knjigi Javorov hudič. V zimskih večerih, ko bo zunaj mrzlo in vetrovno, jih tudi mi pripovedujmo našim otrokom. Lepo jim bo, malo pa jih bo tudi strah Spake Kulake, Hudička, mrličev in kar je podobnih junakov.
Zapisala: Marija Mercina
Fotografije: Jolanda Nanut