Vrsno ─ Kobarid ─ Rihemberk/Branik ─ Gradišče ─ Gorica
so postaje na Gregorčičevi življenjski in ustvarjalni poti. Pesnik je na Gradišču z izkupičkom od razprodane knjige Poezije, ki je izšla leta 1882, od dedičev slikarja Josipa Tominca kupil poslopje in zemljo ter na njej obdeloval trte. Njegovo dobro vino so poznali slovenski pisatelji, ki so ga radi obiskovali, pa tudi podpirali ob različnih življenjskih udarcih. Doživel pa je tudi veliko priznanj in naklonjenosti. Decembra l. 1884 ga je tedanja Občina Prvačina imenovala za svojega častnega občana. Verniki so mu izkazovali svoje spoštovanje in naklonjenost.
Med »Druženjem s hojo« smo prehodili del Gregorčičeve poti od Gradišča do Renč in se po isti vrnili v nekdanji Gregorčičev dom. V njem imajo Gradiškovci po 2. svetovni vojni (sicer s presledki) svoj kulturni dom. Verjeli ali ne: nekaj let je bil v njem hlev!
Pred stavbo stojita kipa Simona Gregorčiča in Josipa Tominca, ki ju je izdelal kipar Zmago Posega. Sredi vasi je spomenik padlim, pomembno delo kiparja Negovana Nemca.
Gregorčičeva pot je bila odprta leta 2010, na pobudo Radivoja Pahorja iz Renč, že nekaj let pa Literarni klub Govorica iz Nove Gorice v kulturnem domu prireja Gregorčičeve dneve.
V Gradišču nas je prijazno sprejel Gradiškovec Miro Kerševan in nam marsikaj povedal o preteklosti in pomenu kraja. Zelo prijazno nam je odklenil vrata Gregorčičevega doma in v prostoru, kjer smo počivali in malicali, razpostavil kopije Tominčevih najpomembnejših del.
Obljubili smo si, da bomo obisku Gradišča posvetili še en dan v prihodnjem letu. Zaradi močne burje namreč nismo prišli do hrasta, ki stoji na koncu Gregorčičeve poti. Kot nam pove izročilo, je pesnik rad posedal pod njim, se razgledoval, razmišljal in snoval svoje pesmi. Ali pa s pogledom iskal 16 cerkva, ki jih je s tega mesta baje mogoče videti. Bomo videli prihodnje leto.
Marija Mercina
Fotografije: Bruno Scozzai, Norma Bizjak