Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

»Vremena bodo Kranjcem se zjasnile«, je zapisal Prešeren, in tudi nam je vreme 19. maja poklonilo prešeren dan, ko smo se srečali na vsakoletnem zaključku sezone, že enajstem po vrsti. Letos je bilo še posebej radostno, saj praznujemo dvajsetletnico našega društva.

    
Srečanje smo organizirali na kotalkališču v Solkanu, bilo nas je veliko. Prostor smo uredili in primerno okrasili. Sijala je velika sončnica, ki jo je izdelala Ema s svojimi prostovoljkami.

  
Za dobrodošlico so se udeleženci »podkrepili« in se vključili v prijetno vzdušje, h kateremu je prispevala tudi vesela muzika godcev »Klape Škabrijel«. Sledil je program, ki ga je uspešno povezovala Valerija. Predsednica Anita se srečanja ni mogla udeležiti, zato je pozdravni govor prispevala podpredsednica Darinka. Namenila ga je tudi spominjanju na dvajset let uspešnega delovanja društva. Izpostavila je številne dejavnosti, ki jih je društvo organiziralo v dvajsetih letih, tako za ohranjanje zdravja, kot za preprečevanje socialne izključenosti. Velika zahvala  za to gre dosedanjima predsednicama, Magdi Rajer in Aniti Mokorel, ter številnim prostovoljcem, ki pri tem sodelujejo.

Kulturni program so oblikovale in izvedle članice in člani društva. Pod Lučkino taktirko in ob spremljavi Miloševe harmonike je zapel zborček, ki smo mu pri zadnji »Slovenija..« pritegnili vsi prisotni. Folklorna skupina naših »sončnic« je zaplesala štiri družabne plese in prizorišče zapustila ob glasnem aplavzu.

 V skupinskem nastopu so članice in člani ob glasbeni spremljavi prikazali vadbe, ki jih izvajamo v društvu, Ivanka pa nas je nasmejala s prigodami pri pobiranju štoparjev v svoj fičko.  Seveda ni manjkal že tradicionalni nogomet z veliko žogo.

Vsi so bili zmagovalci, Ema jih je počastila z medaljami, dobil jo je tudi sodnik Željko, in to največjo. Vesel utrinek je prispeval fantič, ki nam je zaplesal »breakdance«.

  
Končno je prišel čas kosila. Članice smo se izkazale tudi kot spretne natakarice. Zelo okusen sestavljen krožnik so pripravili v gostilni Štirna. Izbor je bil kot običajno zaupan Zorici, ki pa se srečanja, zaradi bolezni, žal, ni mogla udeležiti.

  
Sledila je še rojstnodnevna torta, ob kateri so se postavile članice upravnega odbora in dve »dvajsetletnici« – Ema in Ana -, ki jima je pripadla čast pihanja tortnih svečk. Skupaj smo zapeli društvu "vse najboljše..". Lučka je "svojo" torto vešče razrezala, bila je odlična. Preostalo nam je še veselo druženje, rajanje, pogovori in smeh.

Pa naj še zaključim s Prešernom:»So brž pridrvili se črni oblaki,«. Pravočasno smo zaključili, razbesnela se je nevihta.

Zahvala za prelepo srečanje gre Lauri, ki je bila odgovorni organizator, in vsem njenim sodelavkam, prostovoljcem, nastopajočim, pa tudi vsej veseli družbi. Skupaj smo ustvarili nekaj vrednega.

Zapisala Milojka Pirc, na osnovi poročila Laure Černuš, fotografij Norme Bizjak in Hilarije Logar, pa tudi svojih lepih vtisov.