Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

Mesto Idrija je neločljivo povezano z rudnikom živega srebra. Konec 15. stoletja so na tem območju odkrili bogato nahajališče živosrebrne rude (drugo najbogatejše na svetu), kar je predstavljalo začetek gospodarskega, kulturnega in znanstvenega nastajanja in razvoja mesta. Mesto je ohranjalo svojo pomembno vlogo vse do konca prejšnjega stoletja, ko je rudnik prenehal obratovati, zaradi iztrošenosti rude, in ko je zaradi zdravstvenih ter ekoloških posledic uporaba živega srebra močno padla . Mesto je svojo rudarsko zgodovino ohranilo kot kulturno dediščino z Antonovim rovom in Topilnico Hg, kjer so prikazane vse posebnosti dejavnosti od rudarjenja in predelave rude, lastnosti in uporabe živega srebra ter njegovih posledic za zdravje in okolje. Danes je Idrija s svojo rudarsko dediščino vpisana na UNESCO Seznam svetovne dediščine.

 Našo idrijsko dogodivščino smo pričeli že na avtobusu, kjer nam je Jolanda Nanut , sicer Idrčanka,  s poučno in zabavno pripovedjo predstavila mesto, zgodovino, posebnosti, z anekdotami pa tudi tudi značilno idrijsko narečje . Na pomoč ji je priskočila Marija, tudi Idrčanka.

Prva izstopna postaja je bila ob Divjem jezeru. Sprejel nas je domačin Mirko, Jolandin sošolec, in nas pospremil do jezera. Zaradi neprijaznega vremena, ki pa nam ni pokvarilo dobre volje, je bil pogled na jezero in pečine ob njem še posebej zlovešč.

Divje jezero leži skrito pod prepadnimi stenami Črnovrške planote. Jezero je značilen kraški bruhalnik s potopljenim sistemom še ne povsem raziskanih jamskih rovov. Ob zelo visokih vodah postane jezero res 'divje', voda bruha in ustvarja na površini do 60 cm visok 'gobast klobuk'. Iztekajoča voda ustvarja mogočno, a najkrajšo slovensko reko Jezernico.

Od jezera smo preko viseče brvi stopili na  zanimivo pot ob RAKAH, cca. 2,5 km dolgem vodnem kanalu, ki nas je skozi prelepo naravo, ob spremljavi drobnega dežja, vodila proti mestu. 

Rake so stoletja dovajale vodo  na velika lesena nadlivna kolesa ali kamšt, ki so služila za črpanje vode iz rudnika. Ogledali smo si Scopolijev vrt in se preko mosta čez Idrijco napotili do gostilne Kos. Kaj drugega bi nam lahko postregli kot smukavec, ocvirkovko, zelščarco in seveda žlikrofe.
    

Sledil je ogled Topilnice Hg. Objekt, ki je svoje čase služil žganju živosrebrne rude, cinobaritu, ter končnemu pridobivanju tekočega živega srebra, je domiselno urejen kot muzej, ki smo si ga ogledali v dveh skupinah. Poleg pomena, ki ga je imelo živo srebro zaradi svoje uporabnosti na različnih področjih, je kritično prikazana tudi njegova škodljivost za zdravje.

Sprehodili smo se skozi mesto, mimo hiš in trgovin, ki nakazujejo drugo dejavnost, po kateri je Idrija poznana doma in v svetu -  klekljanje čipk. Zaključili smo na gradu Gewerkenegg, kjer nikoli ni prebival graščak, bil je le sedež rudniške uprave. Danes je urejen v muzej. Prijazen mlad vodič nas je pospremil po stalni razstavi čipk, na "buli" pokazal, kako se kleklja. Med nami so tudi klekljarice, tako smo bili deležni še dodatne razlage o nastajanju čudovitih klekljarskih umetnin.

Pot domov je bila prežeta z zanimivimi in lepimi vtisi, dobro voljo in petjem. Hvala Jolandi, da nas je popeljala v svoje mesto.

Zapisala Milojka Pirc

Fotografije: Norma Bizjak, Jolanda Nanut