Člani društva smo na zaključnem izletu spoznavali Rezijo, njeno naravno bogastvo in kulturne zaklade. Rezija je lepa gorska dolina v zahodnih Julijskih Alpah na italijanski strani. Dolga je nekaj več kot 20 km, na najširšem delu pa široka le okoli 4 km. Slovenska plemena so dolino naselila okoli 7. stoletja. Zaradi posebne zemljepisne lege, ki otežuje pogoste stike z drugimi, so Rezijani skozi stoletja ohranili svoje samobitne kulturne značilnosti v narečju, glasbi in plesu. Na našem izletu smo obiskali kraje Ravanca/Prato, Bila/San Giorgio in Solbica/Stolvizza.
Z avtobusom smo se iz Nove Gorice zapeljali po italijanski strani in si prvi postanek v Reziji privoščili ob bistri reki Bili. Najbolj pogumni so vanjo tudi stopili.
Dalje nas je pot vodila v Ravanco, kulturno in upravno središče Rezije.Tu smo se okrepčali, nato pa vstopili v Rezijanski kulturni dom, kjer nas je sprejel naš vodič Sandro Qualia.
V zborni slovenščini nam je zanimivo, pa tudi zabavno pripovedoval o preteklem in sodobnem življenju Rezije. Dragocena je bila njegova rezijanščina, ko se je posvetil posameznim besedam, kar nekaj smo si jih tudi zapomnili in izvedeli, da so v rezijanski dolini štiri narečja, pač "vsaka vas ima svoj glas".
Ob značilni rezijanski muziki, ko je Sandro zaigral na "bunkulo" (čelo), njegov prijatelj pa na "citiro" (violino) nas je Rezijanka Mara učila plesnih korakov.
Iz Rozajanske kulturne hiše smo se sprehodili do središča Naravnega parka Julijsko predgorje, kjer so na multimedijski način prikazane naravne in kulturno zgodovinske značilnosti parka, urejene zbirke živali, kamenin in drugih posebnosti ter značilne ljudske dejavnosti preživetja.
Cerkev Marije Vnebovzete stoji na kraju, kjer je bila v 12.stoletjo kapelica, center pokristjanjevanja v dolini, znotraj je tudi Paternoster, zapisan v 17. stoletju, v slovenščini. Danes mašujejo v italijanščini, Sandro pa nam je zapel spremljajoče pesmi kot jih pri maši pojejo ljudje v rezijanščini.
V prijazni restavraciji Speranza v Bili smo uživali ob dobri hrani, postregli so nam rezijansko česnovo juho, ter se nato zapeljali v Solbico, vas, ki ima najbolje ohranjeno tipično arhitekturo starih rezijanskih vasi, saj je bila ob potresu leta 1976 še najmanj poškodovana.