Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

 Svetovni dan osteoporoze smo letos obeležili  v Ljubljani s shodom vseh članic Zveze  bolnikov z osteoporozo Slovenije, ki je bila tudi organizator. Iz našega društva se nas je srečanja udeležilo petdeset. Na  Kongresnem trgu so nas pričakali organizatorji, nam razdelili gradivo, vsak je dobil tudi rumen klobuček. S Prešernovega trga, kjer je bil zbor udeležencev,  smo ob spremljavi Papirniškega pihalnega orkestra Vevče krenili proti Mestnemu trgu – pred Magistrat. Enkraten je bil pogled na morje kakih šest sto rumenih  klobučkov,  ki je še dodatno sijalo v ljubljanskem soncu. Gotovo smo bili vidni, upajmo da tudi prepoznavni.

Pred Magistratom je v programu , ki ga je povezoval igralec Klemen Janežič, sledilo več nagovorov, med njimi pozdravni govor ljubljanskega podžupana, zanimiv, kot vedno, poučni prispevek o osteoporozi dr. Kocjana in seveda večno optimističen in zavezujoč govor predsednice Zveze Duše Hlade Zore.

V kulturnem delu so poleg pihalnega orkestra sodelovale še Knapovske punce, vključeval je tudi vodeno telovadbo in pogovor z dvema članicama društev. Program se je končal z nastopom Nuše Derenda, ki je uspela razgibati celotno množico udeležencev, še posebej, ko je, priložnosti primerno, zapela svojo »Energy«.

Zahvale vsem sodelujočim, lepe želje in poziv, da se osteoporozi ne uklonimo in se skupaj postavimo za ozaveščanje o njej, so zaključile prireditev. 

Lepo vreme in dobra volja sta nas zvabila na kratek sprehod po bližnjih ulicah in tržnici, po nabrežju, preko Šuštarskega mosta do Univerzitetne knjižnice – vstopili smo in se povzpeli do nadstropja, toliko, da smo začutili veličastnost Plečnikove arhitekturne umetnine – nadaljevali do Kongresnega trga, kjer smo stopili na avtobus in se odpeljali proti Vrhniki.  Po obedu in prijetnem druženju v gostilni Bajc (Sinja Gorica) smo se zapeljali do Kulturnega centra in si tam v dveh skupinah s prijetnima mladima vodičkama ogledali stalno razstavo Moja Ljubljanica.

Razstava nas je navdušila z moderno postavitvijo in bogato, za večino nas nepoznano, vsebino, ki priča o izredno zanimivem, zgodovinsko razgibanem življenju ob reki Ljubljanici na območju in v okolici Vrhnike. Iz reke in njenih močvirnatih bregov so podvodni arheologi, pred njimi pa tudi posamezni ljubitelji, potegnili na plano vrsto predmetov, ki pričajo o različnih obdobjih naseljenosti, od časa Neandertalcev, koliščarjev, Keltov, Rimljanov, obdobju srednjega veka in do današnjih dni. V vodi in rečnem blatu so se vsaj delno ohranili leseni predmeti, med njimi je na razstavi 40 000 let stara lesena konica iz tisinega lesa, med najdbami so drvaki, vesla, gradbeni koli, rimska ladja. Nekatere lesene najdbe bodo ostale v vodi, saj bi njihov dvig na površino povzročil razpad. Seveda je bilo največjega občudovanja deležno najstarejše najdeno leseno kolo na svetu, staro 5200 let. Čeprav je trenutno na razstavi samo replika - original hrani narodni muzej - smo lahko prepoznali, kako natančno in domišljeno je bilo izdelano iz dveh vrst lesa.
Žal ni bilo časa, da bi obiskali spominsko hišo Ivana Cankarja, samo pomahali smo mu, ujetemu v spomenik sredi Vrhnike.
Na poti proti domu nas je pri Logatcu  dohitela dežna ploha, a v varnem zavetju avtobusa nam ni pokvarila razpoloženja in lepih vtisov preživetega dne.

Hvala Andrejki Čermelj za prizadevno organizacijo.

Zapisala Milojka Pirc

Fotografije: Norma Bizjak, Marija Tušar