Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

 Slovenija nas vedno znova preseneča s svojo lepoto in raznolikostjo. Tokrat smo se na odkrivanje njenih zanimivosti odpravili na Notranjsko, v organizaciji agencije Autentica in pod strokovnim vodstvom vodnice Alenke Veber.
Kraški svet Notranjskega regijskega parka je skozi milijone let oblikovala voda, ustvarila doline, jame, podore, mostove, presihajoča jezera, se skrivala v globinah in znova prihajala na plano.
Tako reka Rak, ki je eno izmed sedmih imen Ljubljanice, izvira pri Zelških jamah in po vsega dveh kilometrih ponikne v Tkalco jamo. Teče po dolini Rakovega Škocjana, kjer je bil naš prvi postanek. Zaradi suše je reka nudila videz nebogljenega potoka, a pogled na veliki in mali most v dolini nas je prepričal o njeni mogočnosti.

Nad Velikim naravnim mostom je bila v 13. stoletju postavljena cerkev, imenovana po sv. Kancijanu, zavetniku preganjanih. V času turških vdorov v 15. stoletju so jo za svojo vzeli prebivalci Unca in Rakeka, ki so pribežali v Rakov Škocjan. Danes je ohranjeno le nekaj ostankov nekdanje trdnjave, do katerih smo se povzpeli.

Dalje smo se popeljali proti Cerknici, mestu pod "goro coprnic"-Slivnico. Med potjo
nam je naša vodnica predstavila utrip Cerkniškega jezera, pravi čudež narave, saj se napolni spomladi v času deževja, nato pa v sušnem obdobju voda ponikne in ostajajo le manjše vodne zaplate, do ene od katerih, imenovane rešeto, smo se sprehodili tudi mi. S svojimi skrivnostnimi pojavi je jezero burilo duhove raziskovalcev, med njimi že v 17. stoletju Valvazorja, ki mu je po intenzivnih raziskavah Znanstvena razprava o Cerkniškem jezeru prinesla članstvo v Kraljevi družbi v Londonu (1687). Na sliki: Valvasorjev prikaz delovanja presihajočega Cerkniškega jezera v Slavi vojvodine Kranjske.

Jezero se razprostira na sedemindvajsetih kvadratnih kilometrih, leži v nedrjih čudovitih gozdov Javornikov, snežniških gozdov in se spogleduje s coprniško Slivnico.
V Runarskem na Bloški planoti smo se podprli na kmečkem turizmu in se nato zapeljali do gradu Snežnik. Grad je pravi biser, skrbno obnovljen, notranjost pa ohranja opremo zadnjih lastnikov. Bil je lovska rezidenca, o čemer pričajo izpostavljene lovske trofeje, med njimi tudi nagačen medved, ki je na gradu več kot sto let.

Zrcali se v izvirski vodi ribnika, obdan je z velikim parkom in drevoredi, koder smo se sprehodili, si ogledali lovsko hišico in se zaustavili ob značilnih notranjskih kopah -  osternicah. Pred gradom je kamnito obeležje, ki izpričuje, da je bila v bližini gradu prva gozdarska šola na našem ozemlju.

Na Rihtarjevi domačiji na Babnem polju - najhladnejšem naseljenem kraju v Sloveniji, kjer je pol leta zima, pol leta mraz, so nas pričakali z notranjsko dobrodošlico - flancati, medenim žganjem in »butalsko pametjo«. Termometer je kazal 16 stopinj Celzija (poletje na višku). Več o Zavodu Rihtarjeva domačija na spletu https://rihtarjeva-domacija.si/

Preživeli smo prelep poletni dan, vreme nam je bilo izrazito naklonjeno, pokrajina je sijala v zeleni barvi trat in nepreglednih gozdov, kar vsiljujejo se verzi, ki jih je napisal španski pesnik Garcia Lorca – »Zeleno, ki te ljubim zeleno..«
Naši pohodniški kolegi so ob koncu poročali, da smo naredili 10.000 korakov. Bravo mi!

Zahvala Darinki in Željku za koordinacijo in naši vodnici Alenki Veber za vse, s čimer nas je obogatila.

Fotografije: Hilarija Logar, Norma Bizjak, Jolanda Nanut

M.P.