Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

V organizaciji turistične agencije Autentica, z vodičko Alenko in z avtobusom, ki ga je suvereno in varno upravljal naš dobri znanec g. Stopar, smo se podali na odkrivanje lepot in zanimivosti slovenske obale in Istre. Do prvega postanka v Krajinskem parku Sečoveljske soline  https://www.kpss.si/o-parku smo morali preko mejnega prehoda Sečovlje – mejna kontrola na srečo ni bila potrebna, saj bi pregled nas 50-tih preveč okrnil naš dogodivščinam namenjeni dragoceni čas. Na začetku Krajinskega parka smo se z avtobusa presedli na poseben vlakec, ki nas je mimo opuščenih solin prepeljal v severni del parka, kjer poteka pridelava soli, v bližino Muzeja solinarstva  https://www.soline.si .

V muzeju razstavljeni predmeti so dopolnjevali pripoved kustosinje o več kot 700-letni zgodovini solinarstva na slovenski obali in današnjem pomenu Krajinskega parka za ohranjanje naravne kulturne dediščine. Preko novo postavljenega mostička smo stopili do hišice, ki je urejena tako, kot so bila svojčas domovanja solinarjev, ko so se z družinami preselili na sezonsko »pobiranje« soli. Od mnogih solin na slovenski obali so se do današnjih dni ohranile le strunjanske in sečoveljske, kjer sol pridobivajo na naraven način. Ta vključuje koncentracijo solnice v bazenih, nato pa kristalizacijo soli v drugih bazenih, kjer na dnu gojijo posebno vrsto alge (petolo), ki preprečuje prehajanje morskega blata v sol. Sol tako ostaja bela. V opuščenem delu nekdanjih solin najdejo zatočišče številne vrste ptic, tako smo med našim obiskom v daljavi lahko opazili značilne silhuete plamencev.

Pot smo nadaljevali proti Šavrinskemu gričevju, do končnega postanka v Pomjanu. Vas je v veliki meri ohranila značilno gradnjo z istrskim kamnom (peščenjak), tudi nekaj primerov obnovljenih hiš v takšnem slogu smo lahko videli. Predvsem pa je bilo tu zanimivo srečanje z domačinko, ki je v tradicionalni noši predstavila nekdanje življenje in delo Šavrink, teh žena, večnih popotnic, ko so podpirale tri hišne vogale in ohranjale domačije. Po poteh, koder smo se mi pripeljali z avtobusom, so nosile domače pridelke do Kopra, naprej z »vaporom« (parnikom) v Trst, kjer so jih prodajale. Breme na poteh so jim včasih olajšali oslički.

Popeljala nas je po vasi, mimo cerkve, na vaško pokopališče (tu so snemali epizodo iz nadaljevanke Usodno vino), do razgledne ploščadi, od koder se nam je ponujal prelep razgled na okoliške griče in vasi. Pokazala nam je tudi nekaj značilnih istrskih piščali, na posebnem glasbilu je tudi zapela. Pritegnili smo ji, saj je šlo za tisto znano – »Naša mama kuha kafe..«

Pot nas je dalje vodila do Turistične kmetije Tonin (posebej poudarjeno – nima nič skupnega z ministrom) v vasi Puče, kjer so nam postregli s kosilom. Bobiči seveda niso umanjkali .

 Tako dobro podprti smo nadaljevali do vasi Krkavče, kjer smo se sprehodili do krkavškega kamna, ki izvira iz obdobja Keltov - 1. ali 2. stoletje pred našim štetjem. Na njem je dvostranska reliefna človeška podoba. V srednjem veku je služil kot sramotilni kamen, baje pa ima tudi zdravilne učinke. Za vsak slučaj smo slednje preizkusili.

Vas Krkavče je gručasto naselje nad dolino reke Dragonje, zgrajeno na skalni gmoti. Zanimive so hiše različnih oblik in nesimetričnih postavitev. Stopili smo v cerkev, kjer nam je duhoviti domačin spregovoril o njeni zgodovini in pomenu.

Glede na izredno lego, ugodno podnebje in naravno lepoto je bilo območje Šavrinskega gričevja že v davni zgodovini privlačen kraj za naselitev. Tudi nas je navdušilo.

Pot smo nadaljevali do končnega postanka, v vas Hrastovlje. Sprehodili smo se do cerkve sv. Trojice, skrite v taborskem obzidju. Cerkev, zgrajena ob koncu 15. stoletja, je triladijska z visokim zvonikom in s čudovitimi gotskimi poslikavami notranjosti.

Freske so delo Janeza iz Kastva, leta 1951 pa jih je odkril Jože Pohlen. Prikazujejo stvarjenje sveta, izgon Adama in Eve iz raja, prizora iz Kristusovega trpljenja, delo kmečkih ljudi v različnih letnih časih in znameniti Mrtvaški ples. Ta je najbolj znan del fresk in predstavlja izreden dosežek srednjeveške ikonografije. Ob freskah je tudi glagolski napis.

Ko smo odhajali, je sončni žarek obsijal Kraški rob in nam še zadnjič ta dan pričaral enkraten razgled. 

 Zahvala Andrejki Čermelj za prizadevno organizacijo in vsej veseli družbi za prijetno doživetje.

M.P.