Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

Končno nam je uspelo uresničiti že lani načrtovan izlet na Dolenjsko. Ni bil sicer posvečen Martinovanju, tako kot je bil zastavljen, a zato nič manj prijeten, poučen in zabaven. Izvedli smo ga v organizaciji Relax agencije, vodil nas je naš dobri znanec Robi Šinkovec, za varno in udobno vožnjo je poskrbel g. Stopar, koordinacijo je uspešno prevzela Darinka Kavčič.
Iz Nove Gorice smo se na pot podali zgodaj zjutraj, saj je bilo pred nami pestro in bogato potepanje. Robi se nam je pridružil v Ivančni Gorici in nam na poti spregovoril o svojem Novem mestu, kjer je bil naš prvi postanek.
Osrednje mesto Dolenjske leži na najizrazitejšem meandru smaragdno zelene reke Krke. Bogate arheološke najdbe pričajo o večtisočletni poselitvi mestnega prostora. Samo mesto je v 14. stoletju ustanovil habsburški vojvoda Rudolf IV, ki mu je dal tudi svoje ime - Rudolfovo mesto. V srednjem veku se je mesto pred turškimi vpadi branilo znotraj obzidja, ki je imelo le dvoje vrat. Danes je to sončno, odprto in bogato mesto.

 Sprehodili smo se po njegovih ulicah do vzpetine, kjer nudi razpoznavni izgled mesta stolnica sv. Nikolaja ali Kapiteljska cerkev sv Nikolaja, ali še krajše – Kapitelj.

Cerkev krasi vrh griča nad starim mestnim jedrom in je vidna daleč naokoli. Sestoji iz dominantnega zvonika na zahodu, visokega gotskega prezbiterija na vzhodu in nižje baročne ladje med njima. Njena značilnost je lomljena vzdolžna os cerkve. Glavni oltar krasi Tintorettova slika sv. Nikolaja. Na treh stranicah zidov so štiri sončne ure.

Po stopnicah smo se spustili v kripto, nizek dvoranski prostor s križnorebrastimi oboki, kjer so odlitki nagrobnikov cerkvenih mož. Najznamenitejši je odlitek dunajskega nagrobnika Jurija Slatkonje, ki je bil 1. dunajski škof ter kot izvrsten glasbenik tudi ustanovitelj zbora »dunajskih dečkov«. Zaslužen je tudi za kapiteljski grb, v katerem se nahaja zlat konj (izpeljava njegovega priimka – Slat – zlat, konja - konj)

Privoščili smo si počitek in se spustili proti centru starega mestnega jedra, do Dolenjskega muzeja, kjer nas je čakal izredno zanimiv sprehod skozi Arheološko podobo Dolenjske.

Zanimiva pripoved vodičke, podprta z izrednimi razstavljenimi predmeti, nas je prepričala o bogati in pestri naselitveni zgodovini novomeškega prostora. Arheološke najdbe pričajo o zelo zgodnji poselitvi tega področja od kamene dobe, preko bronaste dobe do stare in nove železne dobe, ko se v času od 4. stoletja pred našim štetjem razživi tako zvana situlska umetnost, ki priča o bogati družbi. Na področju Novega mesta je bila delavnica za izdelavo situl, teh bronastih veder, ki so velikokrat umetelno okrašena s podobami živali, ljudi in prikazi iz vsakdanjega življenja. Po številu najdb se to področje uvršča na drugo mesto v Evropi in Novo mesto je postalo »Mesto situl«.

Večina najdb izvira iz odkritih grobov, tako skeletnih kot žarnih, iz slednjih so na razstavi prisotne tudi žare. Bogato najdišče je bila Kapiteljska njiva, ki je v bistvu grobišče – gomila, krožne oblike. Značilno se razlikujejo grobovi žensk, kjer prevladuje nakit, ogrlice iz steklenih jagod (tudi danes se ga ne bi branile) in moških, kjer se srečujemo z orodjem in orožjem. Področje je bilo tudi trgovsko prehodno, tako so tu najdeni predmeti, kjer zaznavamo grške vplive, prav tako pa tudi eksponati, ki potrjujejo prisotnost Rimljanov v prvih stoletjih našega štetja. Vplivi s severnega Baltskega področja se kažejo v najdbah predmetov iz jantarja. Sprehod po muzeju je bil morda rahlo utrujajoč, a vreden vsega napora in tudi ponovitve.

Sprehodili smo se do mestnega središča, na obnovljen Glavni trg, pred Rotovž (mestno hišo), nato na mostu občudovali razpoznavno veduto vzdolž zelene Krke, kjer se je videlo tudi domovanje Primiceve Julije (urejajo posebno sprehajalno pot, imenovano po njej), ki je tu preživela zadnja leta svojega življenja in našla večni mir na bližnjem šmihelskem pokopališču. Obrežje ob Krki je prelepo urejeno in nudi možnost prav uživaškega pohajkovanja.

Mesto se je svojemu slavnemu rojaku Leonu Štuklju oddolžilo s spomenikom, mimo smo stopili do avtobusa in se odpeljali dalje, proti Trški gori, eni najbolj znanih vinskih goric, kjer pridelujejo odličen cviček. Zapeljali smo se na Paho do Matjaževe domačije.

Za dobrodošlico so nam ponudili odlično pehtranovo potico. Ogledali smo si prenovljeno 150 let staro domačijo in se seznanili z življenjem »osobenjkov« na dolenjskem podeželju. Zanimivo je bilo v kleti, kjer nam je gospodar natočil cviček in nazdravil s posebno cvičkovo napitnico. Na lesenem podu smo si ogledali film Zgodba o cvičku, nato pa ob ajdovem kruhu z orehi in siru degustirali vse sestavine cvička, ki je poleg toskanskega chiantija edino svetovno vino sestavljeno iz belih in ćrnih vrst grozdja. Podjetnost hiše dokazuje tudi dejstvo, da je bila domača hči Ana vinska kraljica Slovenije 2020

Pot nas je dalje vodila v Žužemberk, najprej na kosilo v krajevni gostilni, nato pa na ogled mogočnega gradu. Začetki segajo v prva stoletja prejšnjega tisočletja, tako kot večina gradov na slovenskem je prehajal iz ene plemiške rodbine v drugo, do Habzburžanov, zadnji lastniki so bili Auerspergi. Med drugo svetovno, je bil v bombnih napadih porušen, ostalo je le obzidje. Že nekaj let ga prizadevni domačini obnavljajo in mu postopno vračajo mogočno podobo.

Še naš zadnji postanek – Muljava, rojstni kraj in hiša našega prvega romanopisca- Josipa Jurčiča. Urejeno domovanje v objemu gozda, s kulisami, ki verjetno služijo tudi občasnim predstavam Jurčičevih del. Le kdo ne pozna Desetega brata in Krjavlja,  Oberščakove gostilne pa Kozlovske sodbe v Višnji Gori, ko je bil kozel Lisec po razsodbi devetkrat tepen po svoji senci, zato ker je poželjivo gledal sosedovo slastno solato.

Čakala nas je le še pot proti domu. Bilo je lepo, zanimivo in pestro. Hvala Robi, hvala Darinka, hvala vsa vesela družba.

Fotografije - Milojka Pirc, Darinka Kavčič, Robert Šinkovec