Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

 Naše društvo ima vsako leto v svojem programu obisk vsaj ene regije ali kraja v zamejstvu. Letos je pobudnica teh obiskov, naša članica Marija Mercina, izbrala Beneško Slovenijo. Tako se nas je v sredo, 24. avgusta preko 50 članov z avtobusom odpeljalo na pot.

 Vozili smo se ob naseljih, ki so na meji med romanskim in slovanskih življem, na ločnici med ravninsko Furlanijo in gričevnatim svetom brd, razgibano pokrajino na italijanski in na slovenski strani meje. Primerjali smo lahko pogoje življenja v nižinskem svetu polj, vinogradov, sadovnjakov, vrtnarij kakor daleč seže oko in na drugi strani lokalne ceste pa življenje v gričevnatem svetu, ki zahteva veliko več truda in skrbi, da vzgoji vinograde, oljčnike in obdela skromne površine njiv. Prav v ta hribovit svet in njegove doline so se naselili že prvi Slovenci v 6. stol in ostali tam do danes. Medtem, ko smo se vozili, je Manja spregovorila o Zaščitnem zakonu za Slovence v Italiji, sprejetem leta 2001. Ta vključuje že vse prej pridobljene pravice slovenske manjšine v Italiji, dodaja nove in ureja financiranje različnih dejavnosti manjšine. 

Naš prvi postanek je bil v Špetru Slovenov, kjer nam je Manja predstavila dve ljubi gostji - Marino Černetič in nekdanjo ravnateljico tukajšnje dvojezične šole Živo Gruden. Srečali smo se pred Kulturnim domom SMO (Slovensko multimedialno okno). 

  

  In res je to okno, ki obiskovalcu predstavi zgodovino naselitve Slovencev v Beneški Sloveniji, Reziji in Kanalski dolini. Video posnetki nas vodijo od razvoja značilnih obrti, do opravil na travnikih, poljih, v gozdovih in pri živinoreji. Posnetki ljudske govorice, pesmi, glasbe tipičnih instrumentov in zbrani eksponati so arhivsko gradivo, ki utemeljuje obstoj slovenskega ljudstva in jezika od prvih naselitev do danes.

 

    

 Multimedijski prikaz dela in življenja nam na sodoben način predstavi trnovo pot preživetja Slovencev in davek izseljevanja za kruhom v nižino. Ob lovkah italijanizacije, skromnih pogojev zaposlovanja, pretežno kmetijske in obrtne dejavnosti se le čudimo, da so tu sploh ostali. Nemalo zaslug za obstanek slovenščine v Beneški Sloveniji ima dvojezična šola v Špetru. Njeni začetki segajo v leto 1984 prav v stavbi današnjega muzeja SMO in se nato nadaljujejo v lepših prostorih današnje šole. Zelo čustveno je o »svoji šoli« spregovorila njena dolgoletna ravnateljica gospa Živa Gruden, ki je šolo vodila od njene ustanovitve do 2014, ko se je upokojila. Od petih učencev so prešli na 300 današnjih učencev. Razvoj je vodil od reševanja brezštevilnih finančnih, kadrovskih problemov, do boja za priznanje enakovrednega izobraževanja privatne šole in do statusa državne šole kot jo ima danes. Poudarila je, da brez pomoči Slovenije in brez sprejetega zakona o zaščiti manjšin, ne bi uspeli. Obe gostji sta nas navdušili s svojo močjo vztrajanja, ponosa in zavedanja, kako dragocen je doprinos slovenske manjšine v kulturnem prostoru tega dela Italije. Pred slovesom so pevke ženskega pevskega zbora Mavrica zapele narodno »Oj božime, oj božime, tele dolince, kako vas težko zapustim...«. Pritegnili smo jim tudi vsi ostali.

Naš naslednji postanek je bil ob grobu Ivana Trinka Zamejskega na pokopališču v Trčmunu. Duhovnik Ivan Trinko (1863 – 1954) je vse svoje duhovno, buditeljsko, pisateljsko in glasbeno življenje posvetil Slovencem v teh krajih in jim pomagal ohranjati njihovo identiteto. France Bevk je po njem oblikoval lik Martina kaplana Čedermaca v svoji istoimenski knjigi. Še danes je to prispodoba za neustrašnega borca proti krivicam in za ohranitev narodnih pravic zamejcev.

  

Do pokopališča v Trčmunu nas je od gostišča Vrtača vodil naš gostitelj g. Germano Batistig, izbral je strmejšo pot skozi gozd, kjer smo lahko videli značilne beneške senike, svoje čase so na njih tudi prespali.

   

 Zapeljali smo se dalje v vas Mašero, do prelepo obnovljene hiše - Mašera 116, sprejela sta nas gospa Luiza in Germano Batistig. Pod staro češnjo, v strmem pobočju z razgledom v dolino in pogledom v težko dostopne bregove, smo ob zasluženem prigrizku poslušali zgodbo in pripoved v klenem beneškem narečju o življenju v beneških hribih, o njuni osebni odločitvi, da se upokojena vrneta na domačijo svojih staršev. 

  

Ponosna sta na to, da jima je uspelo zbrati veliko etnološkega gradiva, ki je sedaj na ogled v urejenem muzejčku v nekdanjem gospodarskem poslopju. In pozdravljal nas je Matajur - Velika gora

  

  

Drugi muzejček je nekdanja kovačija, kjer razstavljeni predmeti pričajo o tem, da je bilo nekdaj življenje tod zelo težko - posebni kavlji za spravljanje sena po strmih bregovih, pa tudi ves zobozdravniški pribor, ki je bil potreben za takojšnje reševanje zobobola. 

  

Posebnost Mašere je tudi obokana klet v eni od zapuščenih hiš. V kamen izklesana klet z oboki in veliko kamnito mizo bi lahko predstavljala kraj čaščenja starodavnega kulta, toda podatkov o tem ni.

Zadnji postanek naše ekskurzije je bil v vasi Matajur, najvišje ležeče vasi pod goro Matajur. Hiše so potisnjene v strma pobočja, nekatere obnovljene, tudi s popotresnim denarjem, druge še v načrtovanju. V prostorni vaški cerkvi nas je sprejel župnik Božo Zuanella. Vesel je bil našega obiska, vendar z žalostjo priznal, da so na področju dekanije v Beneški Sloveniji ostali le še 3 duhovniki. 

  

Sam je že v letih in ne zmore več veliko, potreb po buditeljskem delu med beneškimi Slovenci pa je vedno več. Maše v slovenskem jeziku in nagovor v materinem jeziku imajo večplastni pomen. So liturgična srečanja, vendar tudi srečanja, kjer se utrjuje slovenska zavest in so namenjena opogumljanju prebivalcev, naj ne pozabijo svojega materinega jezika in naj vztrajajo na svoji zemlji. 

  

Na vaškem pokopališču smo se pri spomeniku poklonili spominu 17  partizanom, padlim leta 1943 v spopadu z Nemci na gori Matajur. Zborovske pevke so njim v spomin zapele dve partizanski pesmi.

Pot domov nas je vodila čez Goriška Brda, po osimski cesti, ki je nastala kot dogovor dveh demokratičnih držav in olajšala življenje mnogim ljudem.

Videli smo prazne vasi, poslušali o izseljevanju ljudi, toda videli smo tudi sadove pogumnih beneških Slovencev, srečanje z njimi je bilo vredno doživetje, naj vztrajajo še naprej, mi SMO z vami.

Hvala naši Mariji Mercina, za organizacijo obiska, Darinki in Željku Albreht za prizadevnost in vsem, ki ste sodelovali v tem zanimivem srečanju s Slovensko Benečijo. Gotovo nas je oplemenitilo.

Po zapisu Nede Perko

Fotografije - Jolanda Nanut, Darinka Kavčič

M.P.