Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

 Nad Vipavsko dolino in morjem se na robu kraške planote ponosno dviga razgledni vrh Cerje. Tu stoji 25 m visok Pomnik miru, postavljen v spomin vsem braniteljem slovenske zemlje v zgodovini naroda. Kamniti velikan, postavljen na pobudo društva TIGR, med zidovi skriva dragocene zaklade zgodovine - pričevanje dogajanj v 1. svetovni vojni, ki je grozljivo zarezala v te kraje, žal pa, kakor načrtovano, obdobje med obema vojnama in dogajanje po drugi svetovni vojni do nastanka države Slovenije, v času našega obiska še ni bilo predstavljeno, čeprav je gradivo že zbrano in izbrano. 

Cerje je bilo že večkrat  naš pohodniški cilj, saj nas zanimiva kraška narava in predvsem izreden razgled, ki se ponuja na vrhu - celotno goriško polje z gorami v daljavi, Kras do morja -,  vedno znova očarata.

Tokrat je bilo drugače. Proti vrhu smo se vzpenjali s pogledom na apokaliptično podobo predelov, ki jih je zajel julijski požar. Ožgana črna drevesa in beli kamni. Mestoma je bilo vendar opazno poganjajoče življenje v zeleni podrasti ali osamelih drevesih jesenskih barv, ki jim je ogenj prizanesel. 

Na poti nas je občasno spremljalo rosenje, a smo vztrajali.

V muzeju nas je pričakal naš vodič Konrad Marušič. Vodil nas je predano in s pohvalno obsežnim vedenjem in znanjem. Takoj na vstopu v muzejske prostore je na tleh okrogla rozeta, pod steklenim pokrovom je zapis iz Brežinskih spomenikov, pridiga o pokori, simbolno naj bi pomenila vstop Slovencev med narode, ki jih odlikuje pisana beseda. Strop v istem prostoru je nebesni obok s konstelacijo zvezd v  poletnem solsticiju, kar naj bi napeljevalo na junijski čas nastajanja slovenske države.

V prvem nadstropju smo si ogledali eksponate, zapise, predmete, ki pričajo o prvi svetovni vojni. Vse je že ničkolikokrat videno, a vedno znova pretresljivo in poraja spraševanje - kako se je  lahko to dogajalo. Razstavljeni sta dve sliki avtorja Rudija Španzla, zelo sugestivni, z  močnim protivojnim sporočilom. Zlasti imenovani Ples življenja in smrti, ki podobno kot ikonografski hrastoveljski Mrtvaški ples izpoveduje resnico o enakosti v neizbežnem koncu in nesmiselnosti sovrašva, vojn..

V zgornjem delu stavbe je terasa, od koder smo lahko občudovali okolico, tokrat v bolj čemerni podobi. Vračali smo se v dolino in se na parkirišču zaustavili v našem tradicionalnem druženju. Seveda ni manjkalo pijače, peciva in prigrizka.

Darinka in Vislava sta bili deležni posebne pozornosti, saj sta pred kratkim pridali ničli še eno številko več. Nazdravili smo jima s pesmijo in dobrimi željami.

Tako majhni smo pred tem velikanom, a vendar vsak od nas poseben in čudovit.

M.P.