Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

 Vremenske razmere so nam dvakrat onemogočile izvedbo lanske »poti v neznano«. Končno nam je uspelo. Neznana pot je bila razkrita, a šele v letošnjem letu.
V kristalno jasnem, čeprav mrzlem dnevu, smo se odpravili na Kras. Kot pravi Miroslav Košuta »Na Krasu je krasno – nikdar ni prezgodaj, nikdar ni prekasno…«. Peljali smo se po zavitih poteh, - z žalostjo opazovali ožgana območja mirenskega krasa – dalje skozi kraške vasi, do Komna in še malo naprej do Volčjega Grada, kjer je bila naša končna postaja in izhodišče pohoda po Poti kamna.

Volčji Grad je za mnoge ena najlepših kraških vasic. Obiskovalce očara z značilno arhitekturo in arhitekturnimi detajli, izklesanimi iz kamna. V vasi lahko občudujemo čudovito oblikovane portale, imenovane kalone, vodnjake, okvirje oken, kamnite žlebove in različne kamnite okraske. V vasi je nekaj let bival in ustvarjal Marjan Rožanc. Od leta 1993 se na njegovi domačiji podeli zdaj že tradicionalno Rožančevo literarno nagrado za najboljši esej.

Od kje prihaja ime vasi ni povsem pojasnjeno, obstaja pa več domnev. Ena pravi, da po priimku Volk, ki je v teh krajih pogost. Druga pravi, da po volkovih, ki jih je bilo na Krasu nekoč zagotovo več. Tretja teorija govori o Volciji Priscili, ki naj bi bila hči oglejskih grofov in je v tej vasi ozdravela, kar naj bi potrjevala spominska plošča, vzidana v steno cerkve.

Cerkev, posvečena Janezu Krstniku, naj bi bila zgrajena v 14. ali 15. stoletju. Impozantni zvonik je kasnejšega datuma. Čar tega zvonika je v njegovem gornjem delu, zvonišču, ki je celo iz klesanega kamna in izpričuje krajevno zavezanost kamnoseštvu.
Na prostoru pred cerkvijo smo zapustili avtomobile, poiskali zavetje ob stranskem cerkvenem zidu, kjer nas je naša Hilarija poučila o zanimivostih kraja in poti, na katero smo se odpravljali.

Pot kamna je urejena učna pot, ki predstavi naravne in kulturne posebnosti tega dela Krasa. Popelje nas po značilni kraški pokrajini, kjer je kamen prisoten na vsakem koraku (dobesedno). Prisoten je v kamnitih hišah, suhih zidovih, pastirskih hišicah in razmejitvenih ogradah.

Najzanimivejši pa je vsekakor kot sestavni del ostalin širokega obrambnega zidu, ki zamejuje halštatsko gradišče – Debelo Grižo -, verjetno iz 8. stoletja pred našim štetjem. Znotraj obzidja so ljudje živeli v štirioglatih kočah, grajenih iz kamna ali iz vej. Današnje ruševine obrambnega zidu so široke od 8 do 15 m in višine 2 do 4 m.

Krožno pot petih kilometrov smo z umirjeno hitrostjo, med občudovanjem in živahno komunikacijo, prehodili v uri in pol. Po vrnitvi na parkirišče smo se okrepčali, malo pogreli in zapeli ter se odpeljali do Komna, v gostišče Pri Brajdi, kjer so nam postregli  joto in klobaso. 

Naša voditeljica Darinka, tokrat brez Željka, se je zahvalila vsem, z drobnimi darili izkazala pozornost in zahvalo predsednici Zdravki in bivši predsednici Milojki. Sama je bila deležne vsesplošne zahvale in pohvale, še posebej ji je priznanje za vse večletno prizadevno delo izrekla predsednica Zdravka.

Bilo je prelepo doživetje Krasa, z burjo, ki je bila dovolj nežna, da nas ni zamajala, prečistila nam je pljuča, prevetrila glavo in nam pobožala dušo.
Hvala Darinki, Hilariji in vsej dobri družbi.

Fotografije - Jolanda Nanut, Darinka Kavčič, Hilarija Logar. Nekatere fotografije kraja so s spletnih strani   debela griža, Volčji grad
M. P.