Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

 V okviru programa obiskov bližnjih krajev na Goriškem in v zamejstvu smo 5. aprila organizirali izlet v Trst, z ogledom mesta, Rižarne - nacističnega koncentracijskega taborišča pri Sv. Soboti -, in obiskom izvira Timave v Štivanu. Veliko zanimanje za ta dogodek je botrovalo odločitvi za ponovitev izleta 13. aprila.
April se svojemu slovesu vremenske muhavosti ni izneveril, tako je prva skupina izletnikov doživela ob sončnem vremenu sicer zelo blago slovito tržaško burjo, druga pa je bila prisiljena uporabiti dežnike.

Zaradi svoje obmorske lege in povezave med Balkanom in severno Italijo je bil Trst od rimskih časov dalje pomembno mesto. V stoletjih je ohranjal svoj status in postal zaradi svojega strateškega položaja in vloge najpomembnejše trgovsko pristanišče Avstrijskega cesarstva ter vodilno trgovsko središče. Njegova vloga je bila še poudarjena leta 1857 z dograditvijo železniške proge Dunaj - Trst. Leta 1867 je Trst postal glavno mesto Avstrijskega primorja. Dobil je naziv »drugo mesto monarhije«, kar ga je po pomembnosti postavljalo neposredno za Dunaj.

Ob koncu 19. stoletja je bil Trst živahno kozmopolitsko mesto, v katerem so se prepletale slovenska, italijanska in nemška kultura, in je navdihovalo pesnike in pisatelje – med Slovenci Ivan Tavčar, Ivan Cankar, Dragotin Kette, Igo Gruden..., od drugih James Joyce... V Trstu je pričel izhajati tudi prvi slovenski ženski časopis SLOVENKA. Prva urednica je bila Marica Nadlišek Bartol, s prispevki je sodelovala Zofka Kvedrova, pa tudi Cankar, Zupančič, Finžgar..V Trstu je do svoje pozne starosti in smrti živel pisatelj Boris Pahor.

Do prve svetovne vojne je v Trstu živelo več Slovencev kot v tedanji Ljubljani. Med obema vojnama so se množično izseljevali, bodisi v novonastalo kraljevino Jugoslavijo, ali v druge države Evrope, največ pa v Argentino.

Narodni dom v večnamenskem poslopju na ulici Filzi 14 je bil osrednja kulturna ustanova tržaških Slovencev. Zgrajen je bil v letih od 1901 do 1904 po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. 13. julija 1920 so Narodni dom načrtno napadli in požgali italijanski fašisti. Stavba je bila ob 100. obletnici požiga leta 2020 deklarativno v celoti vrnjena slovenski narodni skupnosti, italijanska vlada je prenos z dekretom potrdila oktobra 2021, pogodba o brezplačnem prenosu Fabianijeve palače pa je bila podpisana ob navzočnosti italijanskega predsednika konec marca 2022.

Mesto ohranja še danes značilne poteze avstro-ogrske arhitekture. Sprehodili smo se po glavnem trgu, ob velikem kanalu, si ogledali nekdanji Ponte Rosso, meko jugonakupovalnih podvigov, do ostankov rimskega teatra, in se seveda nismo mogli odreči kultni tržaški kavici.

Obiskali smo Rižarno, taborišče, v katerem je svojo življenjsko pot končalo ali pa od tod nadaljevalo v druga taborišča tretjega rajha tudi veliko Slovencev. Območje zloglasnega taborišča, nekdaj luščilnice riža, je od leta 1965 državni spomenik.

Povzpeli smo se na Grič svetega Justa

Na povratku proti domu smo se ustavili ob izviru reke Timave, v idiličnem parku pod vasjo Štivan. 

Reka Timava je ena krajših rek v današnji Italiji. Tok reke je od izvira do izliva dolg le dva kilometra. Svoji dolžini navkljub se lahko Timava ponaša s kar štirimi izviri. Približno tretjina vode priteče iz ponikalnice reke Reke, ki se v Škocjanskih jamah skrije v podzemlje. Preostanek voda priteče iz rek Vipave in Soče, nekaj pa jih priteče iz kraškega polja v okolici Doberdoba. 

Tik ob izviru reke še danes stoji srednjeveška cerkev sv. Janeza Krstnika, ki so jo med letoma 1399 in 1472 postavili Devinski gospodje. Cerkev so zgradili na temeljih zgodnjekrščanske bazilike. Najstarejši ohranjen del stavbnega kompleksa je gotska apsida s kapnimi oporniki, glavna stavba pa je iz leta 1519.

Vračali smo se polni vtisov, Trst s svojo bližnjo okolico ponuja veliko, kar bomo še morali obiskati.

Zahvala gre naši vodički, predvsem pa Andrejki Čermelj za vso prizadevno organizacijo.

Fotografije - Darinka Kavčič, Jolanda Nanut

M. P.