Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

V našem letnem programu je bil za mesec avgust načrtovan izlet v Škofjo Loko, Crngrob in Visoko. Veliko zanimanje je že junija potrdilo vesela pričakovanja, pa tudi razočaranje tistih, ki si žal niso uspeli pravočasno zagotoviti mesta. Vsi smo se izleta veselili.
A prišel je začetek avgusta s kataklizmičnim deževjem in poplavami na Koroškem, v Savinjski dolini in tudi Škofji Loki in Poljanski dolini. Medije so preplavili prizori nedoumljivega razdejanja in istočasno brezmejne solidarnosti in prostovoljske pomoči. Razmišljati o izletu v prizadete kraje je bilo nemogoče in tudi nečloveško. Vendar, ujma se je potuhnila, reke so zapustile bregove, ostale so strahovite posledice, razdejane in podrte hiše spremenjene struge rek, kupi nanešenega proda in dreves. Dolga bo pot do normalnosti. Izkazalo se je, da je stanje v krajih, kamor smo bili namenjeni povsem umirjeno. Naša dva organizatorja, Darinka in Željko, pa tudi predsednica Zdravka so prizadevno spremljali dogajanje in preverjali možnost, da izlet uresničimo. Verjamem, da jim ni bilo lahko in gre jim velika zahvala, da smo izlet izvedli in bili deležni prelepih doživetij mesta in dežele, pa tudi videnja posledic nedavne ujme. Upamo, da je bil naš obisk za tam živeče ljudi znamenje, da se stanje normalizira. Sicer pa je tod voda  od nekdaj prisotna v življenju ljudi, saj je tudi Agata iz Visoške kronike morala svoje nečarovništvo dokazovati v reki Sori, od koder sta jo pred smrtjo rešili Jurijeva ljubezen in pogum. 

Tako smo se v sredo, 23. avgusta, odpeljali mimo Ljubljane proti Škofji Loki.

V stari del mesta smo stopili preko kamnitega Kapucinskega mosta, ki se ponaša s 600 let zgodovine. Varuje ga Janez Nepomuk, zaščitnik mostov, ki pa tokrat ni mogel pred deročo vodo rešiti znamenite lesene Hudičeve brvi. Stoletja je preko Sore povezovala center srednjeveškega mesta s Puštalom, kjer so avgustovske poplave povzročile pravo razdejanje.

Sprehodili smo se po mestu, navdušila nas je arhitektura, stoletne hiše, kar vse priča, da so tod živeli iznajdljivi in pridni rokodelci in ustvarjali bogastvo, ki se je kasneje in do danes ohranilo v večjih okoliških proizvodnih obratih.

Zanimiva nam je bila župnijska cerkev sv. Jakoba, poznogotska stavba, nazadnje obnovljena v prejšnjem stoletju po Plečnikovih načrtih in s prepoznavnimi Plečnikovimi dodatki.  Relikt iz nekdanjih časov je tudi »kašča«, poslopje škofjeloških gospodov, kjer so shranjevali naturalne dajatve.

Z veseljem bi še raziskovali, a morali smo nadaljevati našo pot proti Crngrobu.

Crngrobska cerkev Marijinega oznanjenja je eno najstarejših in zelo priljubljeno romarsko središče v Sloveniji. Pogled nanjo, vso belo na vrhu bleščečezelenega pobočja nas je očaral in počasi smo poromali k njej. Pod njo je domiselno postavljen dolg kozolec, s prečnimi koli, ki služijo kot črtovje za zapis senenih not. Zapis baje spreminjajo, ni nam ga uspelo dokončno razvozlati, baje gre za uvodne note Zdravljice. Morda pa je nedavno deževje izpisalo svojo melodijo.

Cerkev ima svoje začetke že v 12. stoletju, kasneje so jo vsaj štirikrat dograjevali, dodali impozatni zvonik in predverje. Lepa je njena zunanjost, s freskami prekrita vhodna fasada, bogata, z baročnimi oltarji , freskami in drugim okrasjem je tudi notranjost. Naše pevke so preizkusile njeno akustičnost.

 Na vhodni fasadi je zanimiva freska, ki z več prizori opominja vernike, česa v nedeljo ne smejo delati,  da ne razžalostijo Kristusa. Kljub precejšnjim poškodbam je moč razbrati posebnosti življenja v času nastanka freske, v 15. stoletju. Marsikatero priporočilo bi tudi danes z veseljem sprejeli, recimo tisto, da se v nedeljo ne kuha. Škoda, da je to prelepo bogastvo fresk dokaj poškodovano.

Cerkev s svojim idiličnim okoljem je bila prizorišče za najlepše posnetke mitskega filma Cvetje v jeseni. Gotovo je to eden najlepših slovenskih filmov, tudi s čudovito in prepoznavno glasbo, ob katere predvajanju se je v možeh, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja služili vojsko tam daleč nekje, zbudilo domotožje in utrnila solza. Mi pa smo svojo pot nadaljevali proti dvorcu Visoko, ki je bil zadnji dom Ivana Tavčarja in kjer se je porodila ta prelepa povest o Poljanski dolini, z delovnimi in prazničnimi motivi iz kmečkega življenja, in seveda ljubezensko zgodbo v jeseni življenja glavnega junaka.

Dvorec Visoko je urejen kot muzej, kjer poleg pripovedi o pisatelju Ivanu Tavčarju lahko spoznavamo zgodovino dvorca, njegove lastnike in življenje skozi čas. Posedeli smo pred dvorcem, v senci košatega drevesa, tam dalje na robu gozda smo videli grobnico, kjer počivata pisatelj in njegova družina.

 Na poti  do avtobusa smo lahko ob cesti opazili pas poležane sivkaste trave, ki je nakazovala mejo, do koder se je v avgustovskih poplavah dvignila Poljanska Sora. Sedaj je mirno tekla v globoki strugi in pod bregom poležanih dreves, tudi nekaj manjših plazov smo lahko opazili.
V sončnem in toplem popoldnevu so bile podobe ujme, ki smo jih gledali po medijih, nevarno nepredstavljive.

M.P.