Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

Veliko navdušenje je celo poletje vladalo med našimi člani v pričakovanju septembrskega izleta v italijanske Dolomite, v naravni park TRE CIME ( Trije vrhovi). Nekaj dni pred odhodom 18. septembra je nastopila precejšnja ohladitev, tudi sneženje v okolici naše izletniške destinacije, tako da je bil program izleta nekoliko spremenjen.

Kljub temu smo v nederjih italijanskih Dolomitov preživeli in doživeli prelep jesenski sončen dan. Na pot smo se odpravili ob 6.00 zjutraj z dvema avtobusoma. Med vožnjo po avtocesti Trst – Benetke nas je spremljal svit polne lune, kot velike svetilke na nebu in napovedoval lepo vreme. Iz Furlanske nižine smo zavili proti severu in se vse bolj približevali italijanskim Dolomitom. Kratek postanek smo imeli na avtocestnem postajališču, da so nam organizatorji razdelili sendviče in vodo, pripravljeno pecivo pa so odložili na popoldanski postanek. Snovalec izleta, Boris Kante nam je predstavljal kraje, skozi katere smo se vozili. Opozarjal nas je na njihove posebnosti in zanimivosti.  

Gorsko jezero MISURINA pod vrhovi TRE CIME je bilo cilj našega naslednjega postanka. Ne posebno globoko, le do 5m, vendar ogledalo v katerem so se odslikavali okoliški vrhovi in številni manjši hotelčki, saj je jezero zelo obiskana turistična točka Dolomitov.

Mi smo se sprehodili okrog jezera, občutili hlad 1750 m nadmorske višine, občudovali strme stene gore Tre cime in si predstavljali kako je v zimskem času, ko je jezero zaledenelo, pokrajina zasnežena in naokrog veliko možnosti za smučanje.

Jezero je po nastanku ledeniško, legenda pa pravi, da so ga ustvarile solze deklice, ki je toliko časa jokala, da ji je oče vendar dovolil poroko z njenim izbranim. Pogumno!

Iz jesenske pravljice jezera in gora smo nadaljevali pot do mondenega središča Dolomitov. Cortina d`Ampezzo je mravljišče petičnih in občasnih gostov. Sprehod po glavni mestni žili je kot sprehajališče mimo izložbenih oken visoke mode najrazličnejših modnih hiš. Ne glede na obleganje turistov, mestece ohranja značilnosti alpske arhitekture . Veliko je lesa na pročeljih, balkonih pa tudi gostinski lokalčki radi ponujajo postanek ob lesenih mizah ali mizah v obliki sodov.

Na vseh pobočjih, ki obdajajo mestece so vidne smučarske proge in številne naprave, ki peljejo smučarje na različne višine smučarskih prog. Domačini govorijo poseben dialekt (ampesed), mešanico italijanščine in narečnih besed nemščine. Dialekt je poznan tudi v italijanskem kantonu Švice. Cortino smo zapustili z razmišljanjem, kaj vse lahko naredi turizem iz odmaknjene gorske doline, če je finančno podprt z državnim in privatnim kapitalom.
Še eno zanimivost nam je ponudila narava: pogled na gore z imenom CINQUE TORRI. To so gore, ki se dvigajo kot stolpi proti nebu in izzivajo alpiniste, podobno kot smo doživeli pri gori Tre cime.

 Še ena gora nas je očarala na poti do naslednjega cilja. To je MONTE CADORE, ki jo poznamo iz pesmi Rdeča roža Beneških fantov. Pot se je vila ob vznožju gore in tako so si sledile vasi z imeni Piave di Cadore, Borca di Cadore, Valle di Cadore…Vse podrejene življenju v globoki gorski dolini, z malo sonca, toda s poudarkom na turizmu, ki jim je rešilna bilka.

Naš zadnji postanek je bil ob Jezu Vajont (Diga del Vajont). Jez so zgradili, da se je za njim napolnilo akumulacijsko jezero reke Longarone. Čeprav so geologi opozarjali, da je dolomitska kamnina krušljiva in nestabilna zaradi svojstvene sestave in številnih manjših potresov, so z deli nadaljevali. Rušilni odlom pobočja v dolžini 2 km in v višini 250m se je zgodil v noči 9. 10. 1963. Kamnine so se zrušile v akumulacijsko jezero, ustvarile val, ki je pljusknil 100 metrov visoko na sosednja pobočja, nato čez jez v dolino Garone in na naselja ob njej.

Danes zgornji del doline Garone sameva. Razstavne table ob razgledni ploščadi na jez in opustošenje doline popisujejo dogajanje. Razsežnost podora in zasutja doline je bila tolikšna, da bi 100 tovornjakov lahko odvažalo nasuti material 700 let, če bi hoteli priti do dna nekdanje gorske doline in do zasutih naselij. Kapelica ob ploščadi je postavljena v čast vsem, ki so izgubili življenja ob tej nesreči. Hidroenergetske izrabe te doline ne bo nikoli več. Ostaja le opomin na človeško napako in na neizprosen odgovor narave nanjo.

Izlet smo zaključili v bolj sproščujočem vzdušju. Še velik del poti proti domu smo občudovali Dolomite in jih primerjali z našimi Alpami. Dolomit daje gorskim pobočjem bolj sivo barvo, manj zašiljene vrhove, gore so sestavljene iz nešteto dobro vidnih plasti in tudi krušljivost gorskih sten je bolj opazna.

Poslovili smo se z zahvalo vsem organizatorjem izleta (Borisu, Darinki, Slavki), z zavedanjem, da nam je njihovo ljubiteljsko delo omogočilo prijeten in zanimiv dan v gorah severne Italije. 
Neda Perko

Hvala Darinki Kavčič za prelepe fotografije

M.P.