Tokratno druženje s hojo je bilo namenjeno obisku Ajdovščine, predvsem pa spoznavanju njenega rojaka, pisatelja in zdravnika Danila Lokarja, ki se je tu rodil in ustvarjal (1892 - 1989). Letos je bila v okviru projekta "Slovenska pisateljska pot" otvoritev njemu posvečene Lokarjeve poti. Pot ima 5 postaj, pričetek je pri Lokarjevi domačiji, kamor se tudi vrača po vmesnih - Kopališče ob Lokavščku, Škol, Izvir Hublja in fužine, Pale. Sprehajalna pot je nezahtevna in označena. Mi smo prehodili prvi dve postaji, vodila nas je Marija Mercina, na njej smo srečali zanimive sogovornike, poznavalce pisateljevega življenja in dela. Darinka in Željko Albreht sta bila nepogrešljiva soorganizatorja.
Vila Rizzatto je zanimiv primer stavbne arhitekture 19. stoletja in bi bila vredna posebnega ogleda. V njej so prvotno domovale družine ajdovskih industrialcev Jochmanna in Rizzatta, zatem imelo svoj sedež vojaško poveljstvo JLA, zdaj pa različne stranke in društva. Park z mogočnimi starimi drevesi pred vilo je urejen kot parkirišče, ki smo mu zaupali svoje jeklene konjičke.
Ob pogledu na sotočje mrzlega Hublja in toplega Lokavščka je Marija Mercina predstavila njun pomen za razvoj Ajdovščine.
Pred Lavričevo knjižnico (nekdanji Dom JLA) je njen direktor Artur Lipovž predstavil različna prizadevanja in uspehe pri izdaji Lokarjevih literarnih del, še posebno pa njemu posvečene letošnje prireditve ob 130-letnici rojstva.
Lokarjeva domačija v Prešernovi ulici v Ajdovščini z njegovo delovno sobo je prva postaja na »pisateljski poti«, ki je bila določena in označena letošnjega maja. Vse že uresničene ali šele načrtovane pisateljske poti, ki jih je določilo Društvo slovenskih pisateljev, so na Slovenskem 104. Pred Lokarjevo hišo smo se srečali z Marjetko Bogataj, roj. Kette, Lokarjevo bližnjo sosedo, tako kot vsi njeni sorodniki je bila njegova pacientka; kot dolgoletna poslovodkinja v ajdovski knjigarni se je z njim skoraj vsakodnevno srečevala. Njeno pripovedovanje je podobno zakladnici, njeni spomini v njej pa kar kličejo po zapisu in objavi.
Dalje smo šli po Lokarjevi poti čez Lavričev trg in po Gregorčičevi ulici mimo Lokarjevega drevoreda s spomenikom Arturju Lokarju.
Pot nas je vodila mimo večjih stavb okrog Lavričevega trga in po Gregorčičevi ulici. Marija Mercina nam je ob njih povedala, kdo vse se je v njih rodil ali prebival, in katere je v svojih literarnih delih upodobil Danilo Lokar. Na začetku Lokarjevega drevoreda stoji Spomenik padlim borcem, delo kiparke Milene Lah.
Ob Lokavščku smo se sprehodili do 2. postaje Lokarjeve poti, kopelce, prostorčka, kjer se je pisatelj, znan po svojih načelih o zdravem življenju, kopal v vseh letnih časih in tam zasnoval marsikatero literarno delo. Lokarjevo predajanje naravnemu zdravljenju v naravi ponazarja Pilonova fotografija prijatelja Danila v kopalkah iz leta 1967, na pisateljevo snovanje na tem kraju pa nas spomni citat iz njegovega dela. Celotna Lokarjeva krožna pot ima 5 postaj (približno 2 uri in pol hoda) in se vrne na 1. postajo pri Lokarjevi hiši. Prehodili smo komaj njen začetek.
Vrnili smo se na Lokarjevo domačijo, v spominsko delovno sobo Danila Lokarja.
Profesorica Ivana Slamič – najboljša poznavalka Lokarjevega pisateljskega dela in zapuščine, urednica več njegovih del, vse od leta 1970 avtorica pomembnih razprav, organizatorka znanstvenih simpozijev in snovalka »Lokarjeve pisateljske poti« – nam je iz svojega bogatega znanja predstavila tri njegova dela, ki se neposredno vežejo na goriški prostor. To so: Podoba dečka, Leto osemnajsto in Zehajoči angel. Nato je poudarila, da je fašizem zavrl pomembno literarno ustvarjanje, poleg Lokarja še več drugih ajdovskih literatov. Njihovo delo in pomen bi se v prijaznejših okoliščinah drugače razcvetelo, podobno kot se je to v istem času zgodilo v t. i. »novomeški pomladi«.
Vrnili smo se v park pred Vilo Rizzatto, kjer smo zaključili naše srečanje v veselem razpoloženju, kot običajno.
Po zapisu Marije Mercina, fotografije - Darinka Kavčič
M.P.