Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

Nad furlansko nižino in tik pred vrati Julijskih Alp se, rezpeta med dve državi, od Soče do Tilmenta, razteza Beneška Slovenija. Italijanski del Benečije je postavljen v gorski kot na vzhodu Italije, v pokrajino Furlanijo Julijsko krajino. Le slabih 30 km stran od Vidma in antičnega Čedada predstavlja njuno zaledje. Na slovenski strani k beneški Sloveniji štejemo Breginjski kot. Od Kobarida proti državni meji razpotegnjeno dolino, ki predstavlja skrajni zahodni del Slovenije. Beneška Slovenija leži na stiku dinarskega gorstva in Alp. Hribovit in gorat svet je prepreden z rečnimi dolinami, ki so svoje globoka brazde vrezale v mehko flišnato hribovje. Proti jugu usmerjene doline so odprte topli furlanski nižini in vlažnim morskim vetrovom. A Mediteran tukaj hitro prehaja v predalpski svet, dlje proti severu pa se zaključi v že alpskem svetu Stola (1673 m) in Musca(Muzec)(1612 m). Visoko v njunih apnenčastih pogorjih se rodita reki Nadiža in Ter, kraljici beneških dolin. Terske in nadiške doline predstavljajo jedro beneške Slovenije.

Breginjski kot je zlagoma vzpenjajoča se dolina, ki se od Starega sela vije med razpotegnjenim Stolom na severu in plečato gmoto Matajurja in Mije na jugu. Dolina se pri Breginju zaključi s terasastim amfiteatrom nekdanjega ledenika.

Od Kobarida do Breginja je nad strugo Nadiže, na sončnem terasastem vznožju Stola nanizano več vasi. Nekoliko odmaknjeni, v najzahodnejšem okljuku zahodne državne meje z Italijo, pa ležita še vaška bisera Logje in Robidišče, kamniti priči nemirnih beneških tal. V majhnih vasicah, razmetanih po prisojnih pobočjih beneškega hribovja, se je v kamnitih hišah izklesalo sožitje med naravo in človekom. Mistična lepota beneške pokrajine skriva v sebi burno zgodovino, še vedno živo v legendah in beneških ljudeh.

V to zanimivo, večini od nas dokaj nepoznano deželo, katere ime nehote vedno povezujemo z rušilnim potresom leta 1976, nas je vodila naša tokratna pot. Hvala Darinka, da si nam odkrila njene skrivnosti in posebnosti.

Po Soški dolini, do Kobarida, nato skozi Staro selo do prvega postanka v vasi Potoki. V družbi in ob pripovedi domačina Iva Lavrenčiča smo si ogledali vaški muzej, kjer fotografije z razstave Slovenskega etnografskega muzeja iz let 1951 in razstavljeni predmeti prikazujejo življenje teh krajev. Naš gostitelj nas je posebej opozoril na eksponate, ki se navezujejo  na tod prisotno staroverstvo, kot sta kamniti glavi božanstva Belina in njegove žene, pa posebna energetska palica in še marsikaj drugega.

Nadaljevali smo do vasi Borjana, Darinkinega rojstnega kraja, kjer so nam v vaški gostilni Kuzma postregli kavico. Darinka nam je v tukajšnjem narečju pripovedovala o vasi, ki jo je 1952 prizadel snežni plaz, nato pa še rušilni potres leta 1976. Spominjala se je svojih otroških let, ko je morala po četrtem razredu osnovne šole z avtobusom na vsakodnevno pot iskanja učenosti v Kobarid.

Zapeljali smo se dalje po dolini reke Nadiže skozi vas Podbelo in se nekoliko dalje ustavili ter spustili do Nadiže, kjer smo poleg kristalno čiste rečne vode občudovali kamnit Napoleonov most - enega izmed mnogih, ki so bili zgrajeni v času Napoleonovih pohodov po naših krajih in so po njem imenovani (okoli leta 1812).

Sledila je vožnja, kar zahtevna, a zahvaljujoč našim preizkušenim voznikom in predvsem voznicam, smo srečno prispeli v Robidišče, to najbolj zahodno vas ob slovensko italijanski meji. Stoletja je bila organsko vezana na Benečijo, od katere jo je leta 1947 ločila novo postavljena meja z Italijo. Posledica je bilo izseljevanje in zamiranje vasi. Dodatno jo je prizadel potres 1976, ki je povsem spremenil njeno obličje, a popotresna obnova je vendar ohranila njeno vaško pristnost in beneško arhitekturo. Naša gostiteljica je bila učiteljica Vida Škvor. Šole že dolgo ni več, a iz njenega pripovedovanja je velo pričakujoče navdušenje, razbrati je bilo moč neuklonjivo voljo, da na vse načine ohranijo to vas, pa čeprav je v njej le 12 stalnih prebivalcev. Imajo tudi lepo urejeno domačijo Škvor, ki privablja veliko obiskovalcev, in manjši muzej. V tem enkratnem okolju smo tokrat ob rojstnem dnevu nazdravili Dragici in ji poklonili šopek gorskega cvetja z nadmorske višine šeststoenainsedemdesetih metrov.

A čakalo nas je še eno doživetje. V vasi je obnovil, praktično na novo postavil hišo, gospod Daniel, Američan iz San Francisca. Tu ustvarja in živi s svojo gospo, Slovenko iz Celja. Pravi, da ga je prevzel in osvojil pogled, kakor se ponuja skozi panoransko okno, ki ga je vgradil v dnevnem prostoru  hiše. Povabil nas je, da smo si ogledali vse kotičke, nekako smo se sporazumevali, a saj je videno govorilo samo zase. Res nenavadno, kaj vse se nam je ponujalo na ogled. Veliko je bilo predmetov, ki jih je napaberkoval v vasi in so njena dediščina. Resnično doživetje.

 Nadeljevali smo skozi vas Logje proti Breginju.    

V obliki gruče strnjen pozidani stari Breginj je veljal za biser edinstvene beneško slovenske arhitekture. Imel je ovalen tloris s koncentrično speljanimi uličicami, landronami. Prevladovale so kamnite zidane hiše z lesenimi zunanjimi hodniki (ganki), stopnišči, balkoni (linde) na lesenih ali kamnitih stebrih pod velikimi napušči in “kmečkimi” freskami na pročeljih. Domačije so sestavljale skupine objektov v obliki nizov z zanimivimi podhodi in prehodi. Po potresu leta 1976 je Breginj v celoti zgrajen na novo. Svojo predpotresno dušo je skrbno spravil v edini ohranjeni stavbni niz - Ščirnov ograd -, kjer je danes urejen večnamenski prostor krajevne skupnosti. Tu nas je sprejel gospod Pavel Tonkli . 

Spregovoril je o Breginju in popotresni obnovi, ko se je bilo treba odločati o tem, kako najprimerneje rešititi nastalo katastrofalno situacijo - obnavljati dolgoročno z ohranjanjem stare podobe vasi, ali čimprej poskrbeti za postavitev domov. Odločili so se za slednje, tako so vaščani danes v svojih montažnih hišah. Posebej pa so obnovili stavbni niz - Ščirnov ograd, ki tako ohranja podobo starega Breginja. Znotraj ograda so muzejski prostori s predstavitvijo nekdanje ureditve, na dvorišču pa so nam postregli s kosilom iz notranje restavracije - mineštro in značilne štruklje.

Stopili smo še do župnjiske cerkve s. Nikolaja. Spomnili smo se v živo snemanih prizorov med enim od popotresnih sunkov, ko se je cerkveni stolp majal in krušil. Vaški župnik, ki nas je spremljal, je hudomušno pripomnil, da so vsi čakali, kako se bo porušil, vendar je obstal. Cerkev in stolp sta zgledno obnovljena, pozorno oko lahko opazi potresne rane.

Tako smo zaključili naše vandranje po beneško breginjskih krajih. Tiste malo mlajše in manj utrujene je Darinka odpeljala še do izvira potoka Bele. To pa je že druga zgodba.

Našega druženja se je udeležilo 40 članic in članov in en nečlan, koordinatorka je bila Darinka Kavčič.

Fotografije so prispevali Darinka Kavčič, Jolanda Nanut, Milojka Pirc

Za dodatna vedenja o obiskanih krajih - na spletni strani - kliknite tu Breginjski kot

M.P.