Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

 Pliskovica je eno večjih naselij v občini Sežana, na Kraški planoti, oddaljeno slabih 10 km od obale Jadranskega morja. Okoli vasi so prostrani vinogradi, kjer se prideluje teran. Kamen, ki ga na Krasu ne manjka , lepo obdelujejo in klešejo - to takoj opazimo, ko zakorakamo med kamnite kraške hiše .
Na trgu sredi vasi , kjer smo se ustavili, je latnik trt evropskega prijateljstva, zasajen ob vstopu Slovenije v EU. Trtam dela družbo žametna črnina, potomka najstarejše trte na svetu z Mariborskega Lenta. Pliskina pot je kraška učna pot , speljana po planotastem svetu v osrčju Krasa, med Pliskovico in Kosoveljami . 

Pot se je pričela v Pliskovici, vasi s stotimi hišami in dvesto prebivalci. Ime naj bi dobila po ptici pliski ali "beli pastirici". Značilnost ptice je pliskanje ali udarjanjem z repom ob tla , kar ji daje zelo živahen videz. Pastirji, ki so prvi naselili ta prostor s čredami drobnice, so najbolj živahne ovce in koze poimenovali pliske. Tako je preko ptic in ovac dobila ime vas, kasneje pa še učna pot. Kamniti bloki z vklesano ovčko Plisko so markacijska znamenja poti.

Informacijske table ob poti opozarjajo na posebnosti kraške pokrajine, na kamnite pastirske hiške, ki so bile pribežališča pastirjem pred nevihto, vročino ali burjo, grajene "na suho", brez malte, tako kot vsi kamniti ogradni zidovi, ki zamejujejo travnike in njive. Da so prišli Kraševci do njih so morali odstraniti veliko kamenja, “trebili” so gmajno, ograjevali parcele z dolgimi kamnitimi zidovi, med katerimi je speljana pot.

Sprva je na Krasu prevladovala ovčereja, sredi 19. stoletja pa je njeno mesto prevzela govedoreja. Z mlekom so oskrbovali Trst in druga mesta - to je bil za mnoge pomemben vir dohodka. Po drugi svetovni vojni se je prekinila vez s Trstom, zato je Kras gospodarsko nazadoval. Mleko so nato oddajali novi mlekarni v Sežani, ki ga je kmalu uporabljala kot surovino za izdelavo lepila. Tako je iz mlekarne nastala tovarna lepil Mitol Sežana. V prvi svetovni vojni je bil osrednji del Krasa zaledje Soške fronte. V Pliskovici je bila bolnica za ranjene vojake. Do danes se je ohranil le kamniti temelj bolniščnične kapele. K prizadevanjem kraja za oživljanje turistične in kulinarične ponudbe sodi tudi mladinski hotel – Hostel, v Slamičevi domačiji, dobro obiskan od turistov s celega sveta.

Pot nas je vodila med kamnitimi ogradami, preko travnikov, žal smo bili prezgodnji za čudesno žarečo rdečino ruja, bil je še živo zelen, slike so nas opozarjale na posebnosti favne in flore kraške narave. Zanimivo je, da tod rastejo narcise, ki jih poimenujejo “bedenice”. Poti so bile prekrite z večletnim odpadlim listjem kraškega hrasta, ki je tu avtohtona drevesna sorta, šele kasneje se je s posaditvijo udomačil črni bor. Iz zarez na deblih so Krašovci nabirali smolo.

Na polovici poti smo naredili postanek, da smo si odpočili in se “podprli”. Ob vračanju smo zavili v Kosovelj, k vaški cerkvi na griču in iz zapisa na pročelju sosednje stavbe zvedeli, da je tu preživel dve leti svojega zgodnjega otroštva Srečko Kosovel.

V senci latnika evropskega prijateljstva smo se podružili, tudi mortadela ni umankala, še manj pesem in seveda dobra volja.

Koordinatorja sta bila Željko in Darinka Albreht, za pijačo je poskrbel Boris Kante, pridne roke naših članic si niso dale miru in so nam s slaščicami še dodatno obogatile ta prelepi sončen dan na Krasu.

Zapis  -Darinka Albreht, fotografije - Jolanda Nanut

M.P.