Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

Decembrski izlet v Ljubljano me je pritegnil zavoljo svojega programa. V Ljubljani še vedno nismo videli vsega. Ogledali smo si Plečnikovo Ljubljano. Najprej njegovo znamenito in v vseh pogledih izjemno cerkev Svetega Mihaela v Črni vasi na Barju. A glej ga zlomka, prav s to nismo imeli sreče, saj je bila zaprta in do ključa nismo prišli. Ker sem jo videla že pred leti, vem, za kaj so bili prikrajšani tisti, ki je niso mogli videti znotraj. Pa drugič!
Mrliške vežice na Žalah! Vsaka zase je dih jemajoči biser umetnosti! Še si jih bom ogledala.

Potem Cukrarna na Poljanskem nasipu, zgrajena 1828, obnovljena 2021, osupljiva že s svojimi 366 okni. Zgrajena kot rafinerija sladkorja, a je po požaru 1858 postala le prebivališče za revne prebivalce. V njej so živeli in umirali naši znani pesniki in pisatelji: Dragotin Kette, Josip Murn pa tudi Oton Župančič in Ivan Cankar. Po prenovi je v njej Galerija Cukrarna in številni ateljeji za ustvarjanje mladih umetnikov različnih zvrsti iz Evrope in sveta. Mi smo se ustavili le v pritličju, kjer je bila imenitna razstava na temo vode, v kavarni popili kavo. Cukrarna je kulturni spomenik, kjer »preteklost sreča prihodnost«.

Pot, ki vodi mimo slikovito oblikovanega brega Ljubljanice, s pokrito tržnico, mimo tromostovja, čez Šuštarski most, do impozantne stavbe Narodne univerzitetne knjižnice in dalje Križank (vse Plečnikove stvaritve), smo zaključili v centru mesta, kjer smo doživeli magično božično-novoletno razsvetljeno Ljubljano.

Vodila nas je gospa Zdenka Kompare. Svoje doživetje je zapisala Aleksandra Gašparin, fotografirala je Darinka Kavčič.

M.P.